Olimpijske igre 2012 - kolumna

Olimpijske igre 2012 so končane. Vsaj tisti športni del. Organizatorjem ostaja prav gotovo še veliko dela, računanja bilanc, odplačevanja dolgov in razdeljevanja dobička. Nekateri pravijo, da so bile to največje in najbolje organizirane OI. Drugi se s tem ne strinjajo. Ampak to je standard v olimpijskem svetu in verjetno so Kitajci prvi, ki Londonu ne bodo priznali dozdajšnjega primata. Ljudje smo picajzljasti, in nekateri, ki ne morejo prehvaliti otvoritvene slovesnosti hkrati trdijo, da prižig ognja ni bil niti približno na najvišjem nivoju. Mogoče ga je prehitro zaznamovalo dejstvo, da ga ni prižgala nobena športna zvezda, temveč nekaj neznanih talentiranih britanskih športnikov. Osebno mi je sicer vseeno, važno, da je ogenj zagorel, in da sem se isti trenutek zavedel, da bom v naslendjih dneh veliko več časa kot sicer preživel pred televizijo.

OI so si glede tega podobne. Že nekaj let spremljamo iste športne zvrsti in favoriti se pravzaprav na 4 leta ne menjujejo velikokrat. Več let ostajajo isti. Tako imamo npr. športnike, ki so zaznamovali že prenekatere igre in se na ta način vpisali v zgodovino. Bolt, Phelphs, Vinokurov, Richards, Vezzali....v manj očitnem obsegu tudi Čop, Kozmus, Debevec in Žolnirjeva. Dobitniki medalj so v prenekateri disciplini znani že vnpaprej in presenečenja se zgodijo redko. Redko jih vidimo predvsem v atletiki in plavanju, ki sta po disciplinah na prvem mestu med vsemi športi na olimpijskih igrah. Prijavljeni časi za OI marsikaj povedo in razmerja na stavnicah so pravi odraz razmerij moči. Čez leto so dvomi o zmagovalcu predvsem v klubskih športnih zgodbah veliko večji in pred sezono se lahko o favoritih zgolj špekulira. Potem pa pridejo OI in vsi čakamo na vrhunce, ki se ponavadi ne zaključjijo nič drugače kot z zmago velikega favorita. Če je ob tem postavljen svetovni rekord, pa je še vse skupaj bolj zanimivo in pompozno.

Seveda na tako velikem dogodku ne gre brez "nešportnih" zadev. Tako so na dlani že prve afere o dopingu (nekateri športniki so bili diskvalificirani že kar sredi iger), ostale še pričakujemo. Kajti kot je stalnica OI npr. olimpijski ogenj, tako je tudi doping. Žal. Druga zadeva je t.i. razuzdano vedenje športnikov v olimpijski vasi. Jaz ne vem, kako bi gledal na to, ampak po mojem tukaj težko najdemo kaj spornega, če seveda športnik uživa samsko življenje. Tretja stvar je (brez?)alkoholno žuranje športnikov po zmagah (Wiggins, Bolt, francoska rokometna reprezentanca). To počne večina sveta. Ob težko prigarani zmagi so športniki znani po tem, da ne želijo imeti polnega kozarca. Poznamo svetle izjeme, ki se držijo povsem športnega življenja, ampak potrebno je vedeti, da so vsi krvavi pod kožo. Mislim, da iz te muhe ne gre delati slona, in da sprostitev po štirih letih garanja za izpolnjen cilj pride še kako prav. Konec koncev pa ima velika večina prvih in drugih bolj zdrava jetra, bolj pripravljeno srce in čistejša dihala kot večina nas, zato se v bistvu nimamo iz česa zgražat. 

Slovenija se je s štirimi medaljami zelo izkazala. Kot ponavadi, pa čeprav s slabšim izkupičkom kot v Pekingu. Končali smo kot šesti po medaljah na prebivalca in to nas je še enkrat prikazalo kot zelo športen narod. Na srečo so v naši ekspediciji vselej ambasadorji prve klase, ki Slovenijo z najbolj pisanimi barvami zarišejo na svetovni zemljevid. Vsi letošnji dobitniki olimpijske medalje so slednjo osvojili že enkrat prej in vsem so ponovno dokazali, da niso muhe enodnevnice, temveč vrhunski športniki najvišjega ranga.
Urška Žolnir je osvojila zlato olimpijsko medaljo. Največ, kar lahko osvoji športnik. Po mojem je sicer enako težko osvojiti zlato na svetovnem prvenstvu. A ker so OI pač vsake 4 leta, je to tekmovanje dosti bolj cenjeno. Urški vsa čast, cel dan sem gledal njene borbe in presenetil me je predvsem način, s katerim je gladko pometla s tekmicami. Ippon!
"Tukaj" je bil ponovno tudi Rajmond Debevec. Zimzeleni Notranjc je iz trojnega položaja zaradi težav z vidom vse moči usmeril v streljanje z malokalibrsko puško leže. Kako se je končalo je znano. Vnovič je dokazal, kako mirno roko ima. Povrhu vsega ostaja skromen in simpatičen, kar dela njegov uspeh še toliko večji. Rajmond je bil dvakrat slovenski športnik leta (1992 in 2000), toda upam, da bo kljub zelo zrelim letom dobil še kakšno podobno priznanje.
Primož Kozmus je osvojil srebrno medaljo. "Korl" ima za sabo že zdaj izjemno kariero in prav težko mi je poslušati njegove zdrahe z Olimpijskim komitejem Slovenije. Ne vem komu bi dal prav, ker je Kozmus trenutno res med bolj zanesljivimi slovenskimi športniki. Vseeno je doživljenjska renta za trenutne razmere preveč. Naj vztraja in dobiva denar preko sponzorjev, to mu bo verjetno lažje in manj stresno. Konec koncev tekmuje v športu, ki ne zahteva veliko financ, tukaj me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Na drugi strani je Vasilij Žbogar, naš heroj iz Pekinga in Aten, kjer je osvojil srebro in bron. Tokrat mu je zmanjkalo. Sam pravi, da mu na Jadralni zvezi niso omogočili pravih pogojev in da je 6.mesto vrhunski rezultat. Delim to mnenje. Izolan je menjal razred (iz laserja v finn) in po nekaj mesecih pravega treninga več ni mogel iztržiti. Kakor jaz gledam na šport, je ta uvrstitev enaka odličju, čeprav je bil v resnici precej daleč od njega. Računam nanj v Riu, do takrat pa mu želim veliko strpnosti v odnosu z višjimi "inštancami in veliko dobrega treninga..
Na koncu bi izpostavil najvećjega med največjimi. Iztoka Čopa v dvojcu z Luko Špikom.. Oba sta enako močno vihtela vesla po jezeru Eton in vsem je jasno, da sta za to medaljo zaslužna oba. A ne morem se znebiti občutka, da je za tako uspešno kariero tega dvojca zaslužen predvsem starejši v dvojcu. Za Iztoka je bila to že četrta.olimpijska medalja, s čimer je absolutni rekorder v dosedanji zgodovini samostojne Slovenije in za nedosegljivim telovadcem Štukljem drugi najuspešnejši slovenski olimpijski športnik v zgodovini. Tudi Iztok in Luka sta zamenjala vlogi v čolnu, saj v prejšnjem razporedu nista več dosegala željenih rezultatov. Na igre sta prihajala potiho, a sta prav gotovo vedela, da lahko posežeta po odličju. Po polfinalu smo v to začeli verjeti tudi mi in nista nas razočarala. Odlično tempiranje forme skozi leto ju je pripeljalo do tega, kar sta si želela in v tem je največji čar športa. Iztoku ob koncu kariere zaradi vseh nas privoščim oblilo prenašanja veslaškega znanja na mlajše rodove. Slovenija to potrebuje. 
Zato velik BRAVO in poklon vsem našim športnikom. Čestitke tudi zastavonoši Petru Kauzerju, ki kot trenutno najbolj vroč slovenski športnik ni uspel zadovoljiti svojih in naših apetitov. Prav tako čestitke pogumnemu Kobetu, napredujoči Klinarjevi, naturaliziranemu Larueju in vsem ostalim izmed petinšestdeseterice. Še 1450 dni do Ria! Nasvidenje OI.

Lp, Gomi